Življenjske zgodbe znamenitih ljudi so si včasih precej podobne, njihovi dosežki tudi, vendar eni utonejo v pozabo in ve danes zanje samo peščica ljubiteljev starih štirikolesnikov, drugi dosežejo svetovno slavo in jih pozna vsak kratkohlačnik.
Na teh straneh smo večkrat omenili Hansa Ledwinko, inženirja Tatre, ki je patentiral znamenito šasijo s sredinskim cevnim nosilcem. Zanesljivo, vsaj sodeč po letnicah, je tudi prvi avtomobilski konstruktor, ki je postavil na cesto osebni avtomobil z motorjem v zadku, vendar z zasnovo »vse zadaj« sploh ni zaslovel, nesmrtno slavo je z njo požel Ferdinand Porsche.
To pa ni vse, kar imata skupnega. Oba sta se rodila kot avstro-ogrska državljana. Ledwinka leta 1887, Porsche pa je bil 12 let starejši. Prvi je bil šolan inženir, medtem ko je bil Porsche »samo« izjemno nadarjen fant za strojniške mojstrovine. Ker se je znal zasukati, je že kot 18-letnik dobil službo na Dunaju, kjer se je – danes bi rekli, da je študiral ob delu – do edine formalne strojniške izobrazbe v svojem življenju dokopal tako, da je na skrivaj, ne da bi se vpisal in ne da bi predavatelji sploh vedeli zanj, hodil na večerne tečaje na tehniško univerzo.
Pet let pozneje se je pridružil Jacobu Lohnerju in skupaj sta izdelala električno vozilo. Pred dobrimi sto leti, ko so bili motorji z notranjim izgorevanjem še v povojih, je marsikdo poskušal z električnim pogonom, ki pa se zaradi šibkih, okornih in težkih akumulatorjev ni mogel »prijeti«. Njuno vozilce, ki je bilo še najbolj podobno odprti kočiji, vendar že opremljeno z volanom, sta kot posebnost in nekaj novega (sistem Lohner-Porsche) leta 1900 razstavila na pariški svetovni razstavi, njun električni »avtomobil« pa je postavil vrsto avstrijskih hitrostnih rekordov, ker je zmogel več kot 50 km na uro. Porsche ni bil zadovoljen in je poskušal obe vrsti pogona združiti. Eksperimentiral je z Daimlerjevimi in Panhardovimi motorji in posrečilo se mu je, da je bencinski motor s primernim generatorjem lahko s tokom »oskrboval« elektromotorja na gnanih kolesih. Njegov »sistem mixt«, kot ga je imenoval, je bil torej prvi hibridni pogon v zgodovini avtomobilizma. Sledilo je še nekaj hitrostnih rekordov, leta 1905 je kot najvidnejši avstrijski avtomobilski konstruktor dobil prestižno Poettingovo nagrado in tako postal najbolj znameniti avtomobilski konstruktor stare celine.
Leto pozneje so mu široko odprli vrata v tovarni Austro-Daimler (licenčna tovarna stuttgartskega Daimlerja) in ga zaposlili kot glavnega konstruktorja. Porsche ne bi bil tisto, kar pravzaprav danes pooseblja njegov priimek, in je čez štiri leta postavil na cesto dirkalnik s 85 konji, s katerim so na takrat znameniti dirki za pokal princa Henryja osvojili vse stopničke, cestno različico pa so potem poimenovali kar »princ henry«.
Austro-Daimler je v poznejših letih preusmeril proizvodnjo. Za vojsko so v tovarni izdelovali vse od letalskih motorjev do vlečnih tovornjakov in samovoznih topov, pri čemer je Porschejeva inovativnost odigrala pomembno vlogo. Leta 1916 je bil že glavni direktor, leto pozneje pa je za svoje delo dobil najvišje priznanje. Dunajska tehnična univerza, kjer je pred 24 leti »na črno« poslušal predavanja, ga je imenovala za častnega doktorja in inženirja in od takrat je bil do konca svojih dni »dr. ing. h. c.«
Po koncu velike vojne sta avstrijski Daimler in matična tovarna v Stuttgartu vztrajala pri velikih luksuznih limuzinah, Porsche pa je bil veliko bolj navdušen nad manjšimi, predvsem hitrimi štirikolesniki in njegovi avtomobili so zmagovali na najrazličnejših, predvsem gorskih dirkah. Porsche je očitno videl daleč naprej in je bil prepričan, da je prav dirkanje najboljši in najuspešnejši način za izpopolnjevanje avtomobilov. lep dokaz, da je imel prav, je bilo 43 zmag na 51 dirkah po vsej Evropi. Uprave ni prepričal, trmast in samosvoj, kot je bil, se je leta 1923 raje poslovil.
A ni šel prav daleč. Že čez nekaj mesecev je bil tehnični direktor pri Daimlerju v Stuttgartu, kjer si je s svojim delom kmalu prislužil še drugi častni doktorski naslov. Tokrat h. c. (honoris causa) stuttgartske tehniške univerze.